POMEN ZA MAKEDONKATA KERACA VISULČEVA (1911-2004)

Pišuva Todor PETROV –

Keraca Visulčeva e rodena na 7 april 1911 godina vo selo Nesram, kostursko, Egejskiot del na Makedonija, vo vremeto na državata Grcija, a počina na 13 januari 2004 godina vo Skopje, Vardarskiot del na Makedonija, vo državata Makedonija. Denes se navršuvaat 14 godini od nejzinata smrt, pogrebana e na grobištata vo Butel, do grobot na pretsedatelot Boris Trajkovski. I zaslužuva…

Brzo po nejzinoto raǵanje, nejzinoto semejstvo go napušta rodniot kraj za da se spasat od grčkite andarti. Dodeka bil gradonačalnik, nejziniot tatko e osuden i zatvoren vo kosturskiot zatvor, bidejḱi otvoril makedonski učilišta i crkvi vo Grcija. Tatko i’ na Keraca uspeva da izbega od zatvorot, ostavajḱi golema suma zlatnici vo seloto i semejstvoto i se seli vo Bugarija. Najgolemiot del od životot, Keraca Visulčeva go minala vo gradot Plovdiv, Bugarija.

Vo 1930 godina Keraca Visulčeva se zapišuva na Likovnata akademija vo Sofija. Studiite gi završila vo 1935 godina i ja dobiva nagradata od Fondot “Ana Beševlieva“. Na edna od prvite izložbi kade što učestvuva, nejziniot talent bil zabeležan od golemiot umetnik Ivan Mrkvička koj istata godina i’ predlaga da bide vklučena vo Sojuzot na bugarskite likovni umetnici. Toa bila golema čest za mladata umetnička. Poradi javnoto iskažuvanje deka e Makedonka, na nejzino insistiranje vo 1941 godina doaǵa vo Makedonija i se vrabotuva vo Ženskata gimnazija vo Skopje. Vo meǵuvreme učestvuva na nekolku grupni izložbi. Zaradi odredeni semejni obvrski se vraḱa vo Bugarija 1944 godina i predava crtanje vo nekolku gimnazii vo Plovdiv, kade ostanuva da živee se’ do svoeto preseluvanje vo Skopje. Vo 1965 patuva vo poveḱe gradovi na Francija (Arl, Avinjon), a podolgo vreme se zadržuva vo Pariz impresionirana od Monmartr, Sakr Ker, Pigal, Mulen Ruž, likovno dokumentirani na poveḱe nejzini urbani pejsaži. Vo 1980 godina po dolgo vreme isčekuvanje i napori, go posetuva svoeto rodno mesto Nesram vo Kostur. Devet godini pred svojata smrt, na 85 godišna vozrast se preseluva vo Republika Makedonija, kade Ministerstvoto za kultura i’ se oddolžuva vodejḱi griža za nejziniot prestoj i obezbeduvajḱi zaštita za delata koi gi ostavi za Makedoncite i na Makedonija.

Celokupnoto tvoreštvo od nad 500 dela (sliki, pasteli, akvareli i skulpturi) Keraca Visulčeva go ostavi vo trajna sopstvenost na Makedonskata država. Nejzina posledna želba beše umetničkite dela da ne se prodavaat, tuku da ostanat del od nacionalnoto bogatstvo na Makedonija. Delata vo momentov se naoǵaat vo Muzejot na Makedonija i vo Sarajot vo Resen. Del od tvoreštvoto se naoǵa i vo Evropa, duri i vo Luvr, Francija.

Stilskoto definiranje na celokupniot opus na Keraca Visulčeva se zadržuva na realizmot i post-impresionizmot, so mali otklonuvanja kon nacional-romantizmot. Nejzinoto slikarstvo nakuso se označuva kako slikarstvo na impresijata, na čuvstvata i dušata. Poznačajno od stilskata opredelba e beskompromisnata odadenost na umetnosta i nejzinite fenomeni: bojata, formata, svetlinata i crtežot. Strasta kon slikanjeto ne i’ dozvolila na ovaa borbena slikarka da stane založnik na tematski, ideološki ili sodržinski diktati. Naprotiv, poetikata na pejzažite, spokojnite vizuri na urbanite sceni od Pariz, Antib ili Avinjon, senzibilitetot na balerinite, damite i kapačkite, naporedni na blagorodnite fizionomii na redica značajni ličnosti od nejzinoto opkružuvanje, ukažuvaat na doslednost kon estetskiot princip. Vo duhot na sopstvenata kauza i intima se realizirani i nejzinite avtoportreti, majkata na Nikola Vapcarov, učilišteto vo Pirinskiot del na Makedonija.

Psihološkiot tretman na portretiranite ličnosti go imaat svojot pandan vo emotivniot pristap kon raskošnata arhitektura na Monmartr ili Mulen Ruž i kon ne pomalku vozbudlivata erupcija na morskite branovi. Poveḱeto aktovi soopštuvaat dlaboka počit kon ženskite tela. Vo delata “Nesram“, “Moeto rodno selo 1980“ i “Mojot roden kraj 1980“, raboteni na sedumdesetgodišna vozrast (koga za prvpat po nekolku decenii go posetuva rodnoto mesto), očigledno e prisustvoto na bolkata, nostalgijata ili melanholijata zgusnati vo vremeto, sobirani so decenii vo edna emotivna žena.

Cel život vo potraga po Makedonska država niz Balkanot i svetot, so umetničkata četka, Keraca Visulčeva ja ispolni svojata vekovna želba i umre vo državata Makedonija.

Za nejziniot život i delo pišuvaat i ḱe pišuvaat, ḱe se inspiriraat likovnite kritičari i slikari, na nejzinite žanrovi, pejsaži i portreti ḱe se učat mladite i postarite likovni umetnici, a nejzinata ostavština ḱe bide primamliva destinacija vo Muzejot na Makedonija za poširokata domašna i svetska javnost.

Keraca Visulčeva živeeše svojski, boemski, kako što veli narodot beše so umetnička duša predadena na svoeto delo, što poveḱe da ostavi na platno pri život, po malku ispolneta so nejzinata tvrdoglava gordost, no ubedena, deka ja crta istorijata na svojata Makedonija od Beloto more do Plovdiv, od Pariz do Skopje.

Sakaše del od svoite umetnički dela da ostavi vo Carskiot dvorec, kako što znaeše da kaže za Muzejot vo Resen. Ministerstvoto za kultura i’ ja ispolni taa želba i otvori postojana izložbena postavka na del od nejzinoto bogato umetničko tvoreštvo. Makar i posmrtno, so nejzinata ostavština vo Resen i Skopje taa večno ḱe živee vo Makedonija.

Makedoncite od site delovi na Makedonija vo celiot svet i se oddolžija formirajḱi Fondacija “Keraca Visulčeva“, so cel griža za nejzinoto ime i delo, a Svetskiot Makedonski Kongres kako neformalen Svetski Parlament na Makedoncite od site delovi na Makedonija vo celiot svet, i’ go dodeli najvisokoto svetsko semakedonsko priznanie – počesna titula “Makedonski Senator“.

Nejzinata posledna želba beše umetničkite dela da ne može da se kupuvaat i prodavaat. Toa e mojot testament – povtoruvaše Keraca Visulčeva. Da ostanat del od nacionalnoto bogatstvo na Makedonija. Taka i bidna.

Keraca nikogaš ne gi prodavaše svoite kartini. Živeeše acketski, so poslednite pari kupuvajḱi boi, platna, ramki i četki, isposnički crtajḱi po evropskite metropoli i ploštadi, se’ do vraḱanjeto vo Makedonija.

Blagodarnost na Keraca Visulčeva za se’ što stori za Makedonija i neka bide makar najmal most na razbiranje meǵu Grcija, Bugarija i Makedonija, zatoa što nejziniot život i nejzinite roditeli, kako i na mnogumina raseani i razdeleni, proterani i progoneti Makedonci od rodnite ogništa, bea i ostanaa svedoštvo na makedonskata golgota od balkanskite vojni, od podelbata na Makedonskiot narod i Makedonija.

Za sreḱa, kako i sekogaš porano, kako i sekogaš pred toa i po toa, kako feniks od taa balkanska pepel, pronikna umetničkata duša na Keraca za da vsadi duh na kultura i da kaže i pokaže, na Balkanot i pred svetot, deka makedonskata kultura nikogaš ne umira, taa večno trae, oblagoroduva i integrira. Kako što večen ḱe bide pomenot i spomenot za nea.

Veruvame deka počiva vo mir, a od visinite so pesnite na angelite ne potsetuva, da gi zaboravime vojnite zatoa što samo so kulturata postoime, so kulturata da se oblagorodime. Ostavi dve rožbi na ovoj svet, dvata sina Zvezdomir i Petar.

Na 23 noemvri 2011 godina vo Skopje, vo Makedonskata opera i balet, vo sorabotka so Muzejot na Makedonija, a po inicijativa na Fondacijata “Kvalitetna umetnost” na Rosica Dikidžieva, vnukata na Keraca Visulčeva, se održa Baletska večer i izložba na del od umetničkite sliki vo čest na 100 godini od raǵanjeto na likovniot umetnik Keraca Visulčeva.

– Ne sum jas takanarečena, jas sum Makedonka, – znaeše često da reče Keraca.

Večna i slava na Keraca. Amin!


This Article brought to you by;

Aleksandar Donski – Documentary

ETHNOGENETIC DIFFERENCES BETWEEN THE MACEDONIAN AND THE BULGARIANS!
To Find out More please visit:
By | 2018-01-14T13:13:51+00:00 January 14th, 2018|News by Todor Petrov|0 Comments